Bosa tekam po mehki travi. Povsod se širijo sladke vonjave gorskega cvetja pomešanega s svežo sapo. Sončni žarki me božajo po laseh, ko pot zavije preko kamnitega mostu. Prečkam reko Mostnico, ki v razigranih slapičih teče naprej in nosi utrip vasi v daljne kraje. Vilinska bitja stopajo z menoj vštric in pojejo že davno pozabljene pesmi. Primemo se za roke in zaplešemo ples večnosti.
Iz hiš se zasliši opojen napev harmonike. Obstanem in prisluhnem in noga noče naprej. Zakobalim se v šop trave in poslušam in se veselim in lepo mi je....
Na Zemlji, skrita med gorami, sedeča med vodami in namakajoč noge v kristalno jezero, leži majhna dolina. V kateri sem našla svoj mir, svoj Raj. Tam se ustavi čas. Tam živijo srčni ljudje, ki še vedno utripajo v ritmu narave.
In tam leži majhna vasica. Stara Fužina se ji reče. Fužinarji v njej živijo že dolgo, dolgo let. Tam so se rojevali, tam so umirali, se veselili, pa tudi trdo delali, kmetovali, izdelovali odličen Bohinjski sir (ki še vedno polni lačne želodčke), hodili v šolo in igrali v predstavah....Skratka, ni jim bilo dolgčas, prav zagotovo ne.
Nekega deževnega dne pa se je eden od njih, ko ravno ni imel kaj pametnejšega za počet, nekaj bistrega spomnil. Prodal je kozo in kupil, zamislite si, FOTOGRAFSKI APARAT. In začel jih je fotografirati, nekateri so se mu pustili, drugi niso imeli izbire. Vendar to ni bilo dovolj, fotografiral je celo živali in predmete, prevozna sredstva, hiše, gore,travnike, njive, uf celo dogodke je fotografiral....
Neštevilo je bilo v tistih časih posnetih fotografij, nekatere (tiste bolj lepe) pa so se celo ohranile vse do danes.
In nekaj od njih (natančneje 342) je v svoji knjigi
Podobe Stare Fužine z okolico
zbral in predstavil njen avtor
Stanislav Čičerov.
Knjiga vas v sliki in besedi popelje v čas pred našim. Ko se še ni tako mudilo in so se vsi bolje poznali med seboj. S fotografij pričajo ljudje in predmeti o dogajanju v tistem času.
Kar pa se je mene najbolj dotaknilo, je to, da je avtor izbrskal skoraj vsa imena ljudi, ki so na fotografijah. Na ta način so obrazi dobili imena, dobili so osebnost. Niso samo skupina ljudi, ki pozirajo. So dedki, babice, strici, tete, mame, očetje. So ljudje, ki so ponovno oživeli. Tako v spominu potomcev kot tudi v zavedanju bralcev.
In to je tisto, kar naredi knjigo živo.
Maja
Knjigo je založil Zavod Noreja, za vsa morebitna vprašanja nam pišite na e-naslov ali spodaj v komentar
p.s. nekateri podatki so izmišljeni :)
